Vsi smo enkrat prišli PRVIČ.

Začetki so čudna stvar.
Vedno si nekako predstavljamo, da bi morali biti polni zagona, motivacije in tistega občutka “to je to, gremo”, pa niso vedno. Včasih so malo nerodni. Prideš v dvorano in ne veš čisto, kam bi se postavil. Če si prvič, ne poznaš ljudi, ne veš kako stvar poteka in vmes verjetno vsaj trikrat pomisliš, da si edini, ki nima pojma kaj dela. Če že plešeš, je mogoče še bolj čudno, ker veš kako bi moralo biti. Telo pa se po poletju obnaša, kot da prvič sliši za salso. Korak, ki je bil junija popolnoma normalen, je septembra naenkrat prehiter, obrat čuden in noge imajo očitno neko svojo idejo.

Ampak potem se nekaj premakne. Ne naenkrat in ne tako, da po prvi uri vse pade nazaj na svoje mesto. Samo počasi. Začneš prepoznavati obraze, nekdo te že pri vratih pozdravi, z nekom se prvič nasmeješ, ker oba zgrešita isti korak. Človek, ki je bil še prejšnji teden popoln neznanec, postane nekdo, s katerim po koncu vaje še deset minut stojiš pred dvorano in govoriš o čisto drugih stvareh. Mislim, da je ravno to en del plesa, o katerem premalo govorimo, ker ponavadi govorimo o korakih, ritmu, o tehniki in o tem, kaj se bomo naučili.

V resnici pa pride z vsem tem še nekaj drugega. Ljudje.
Ljudje, ki jih drugače mogoče nikoli ne bi srečal. Z drugačnimi službami, življenji, navadami, zgodbami. Pa jih nekaj pripelje v isto dvorano ob isti uri. Na začetku jih mogoče povezuje samo glasba, potem pa včasih še marsikaj drugega. In ja, iz plesnih tečajev nastanejo tudi prijateljstva. Spontana, a tako pristna. Takšna, ki gredo kasneje daleč čez ples in kjer po nekaj časa sploh pozabiš, da ste se spoznali zato, ker ste se nekoč vsi malo nerodno PRVIČ prestopali po isti dvorani.

A včasih ni najtežje priti prvič. Včasih je najtežje priti nazaj. Če nekaj časa nisi plesal, ti glava zelo hitro začne razlagati, zakaj mogoče še ni pravi trenutek. Da si preveč pozabil, da so drugi medtem napredovali, da nisi več v formi, da bo čudno. Glava je pri takih stvareh precej ustvarjalna in vedno najde še kak razlog več. Ampak telo si marsikaj zapomni. Spomni se občutka glasbe, nekaterih korakov, načina kako se odzvati na človeka pred sabo. Ne vsega in ne takoj. Nekaj se moraš naučiti ponovno. Pa kaj. Nihče ne pride nazaj isti, kot je odšel.

Tudi če si plesal vso prejšnjo sezono, si po pavzi malo drugačen. Mogoče bolj spočit, mogoče bolj utrujen, mogoče se ti je vmes zgodilo življenje in milijon stvari, pa potem prideš na prvo vajo z glavo nekje čisto drugje. Potem slišiš glasbo in tisti znan 1, 2, 3, 5, 6, 7, ter se vsaj za eno uro se ukvarjaš z nečim drugim, kot z neodgovorjenimi maili v službi. Z nogami. Z ritmom. S človekom pred sabo. Z dejstvom, da spet nisi obrnil v pravo smer. In prav v tem je čar plesa. Ker ples ne reši slabega dneva in ne popravi stvari, ki te čakajo zunaj dvorane, ti pa za nekaj časa zavzame prostor v glavi. Prisili te, da si tukaj. Zdaj. Da poslušaš, reagiraš, se premakneš.
In potem greš domov malo lažji. Ne evforičen, ne prerojen, samo... boljši.

Meni je zato začetek sezone vedno zanimiv. Gledam ljudi, ki pridejo samozavestno, ker se vračajo že ne vem katero leto. Gledam tiste, ki stojijo pri vratih malo bolj tiho in preverjajo, ali so sploh prišli v pravo dvorano. Pa tiste, ki se vračajo po dolgem času in imajo na obrazu tisti “o bog, kaj jaz delam tukaj” izraz. In potem čez nekaj tednov razlike ni več. Dvorana je znana, ljudje imajo imena, koraki začnejo dobivati smisel in tudi tisti prvi občutek nepripadnosti izgine, zamenja pa ga čista sreča.

Mogoče je ravno to tisto, kar imam pri začetkih rada. Da ti ni treba priti pripravljen. Ni ti treba že znati, biti v formi ali čakati, da boš bolj samozavesten in bolj sproščen.
Prideš takšen, kot si. Malo zarjavel, malo živčen, mogoče tudi malo izgubljen. Potem pa vidiš, kaj se zgodi.

Pridi.


Za vas je misli razlila:
Dušanka